7.1.1 Vprašanja naročnikov glede davkov v javnem sektorju in negospodarstvu za leto 2011
Društvo, ki ni identificirano za namene DDV, je lani pridobilo posebno ID št. za DDV (samo za pridobivanje storitev iz EU). Člani športnega društva hodijo na izobraževanje, izpopolnjevanje in treniranje k davčnemu zavezancu v EU. Leta 2010 se je kraj obdavčitve tovrstnih storitev določil po posebnem pravilu (po kraju dejanskega izvajanja teh storitev). Če bi bile te storitve opravljene v Sloveniji, bi bili mi kot naročniki plačniki DDV po tretjem odstavku 76 čl. ZDDV-1.
Letos pa so te storitve menda obdavčene po splošnem načelu iz 25. člena ZDDV-1. To pomeni, da smo ne glede na to, kje so te storitve izobraževanja za nas opravljene, smo dolžni obračunati in plačati DDV po sistemu samoobdavčitve. Ali pravilno razmišljam?
Odgovor
S 1.1.2011 se je spremenilo pravilo določanja kraja obdavčitve za t.i. "aktualne storitve". Kraj opravljanja tovrstnih storitev, vključno s pomožnimi, s področja kulture, umetnosti, športa, znanosti, izobraževanja, zabavnih ali podobnih prireditev, kot so sejmi in razstave, vključno s storitvami organizatorjev teh dejavnosti, je tako kraj, kjer se te dejavnosti dejansko izvajajo le še v primeru, če se takšne storitve opravijo osebi, ki ni davčni zavezanec.
V primeru, da je naročnik davčni zavezanec, pa je treba omenjene storitve ustrezno ločevati na vstopnine in ostale storitve. Skladno s prvim odstavkom 29. člena ZDDV-1 je tako kraj opravljanja storitev v zvezi z vstopninami za kulturne, umetnostne, športne, znanstvene, izobraževalne, zabavne ali podobne prireditve, kot so sejmi in razstave, vključno s pomožnimi storitvami, povezanimi z vstopninami, ki se opravijo davčnemu zavezancu, kraj, kjer te prireditve dejansko potekajo . Kraj obdavčitve pri ostalih aktualnih storitvah, ki so opravljene za davčnega zavezanca, se določi v skladu s splošnim pravilom iz prvega odstavka 25. člena ZDDV-1 (po kraju naročnika). Kot sami pravilno ugotavljate, kraj dejanske izvedbe tovrstnih storitev ni pomemben, pač pa sta pomembna predvsem dva kriterije: narava opravljene storitve in status naročnika.
Ne glede na to, da ima vaše društvo le t.i. posebno davčno številko, se skladno z ZDDV-1 šteje za davčnega zavezanca, zato morate glede določanja kraja obdavčitve pri storitvah, povezanih s športom in izobraževanjem (pa ne gre za vstopnine), upoštevati prvi odstavek 25. člena ZDDV-1. To posledično pomeni, da ste dolžni upoštevati 3. točko prvega odstavka 76. člena ZDDV-1, ki v nadaljevanju določa, da je DDV dolžan plačati med drugim tudi vsak davčni zavezanec, kateremu se opravijo storitve iz prvega odstavka 25. člena ZDDV-1, če te storitve opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji.
Poleg navedenega glede na opis storitve priporočam tudi premislek glede obdavčitve/oprostitve DDV. Zgolj na podlagi vašega vprašanja namreč ni mogoče ugotoviti, ali so storitve, ki jo naročate pri davčnih zavezancih, ki nimajo sedeža v Sloveniji, obdavčene ali oproščene. Treba je namreč upoštevati, da se določene storitve, povezane s športom ali izobraževanjem/usposabljanjem uvrščajo v dejavnosti, ki so v javnem interesu (42. člen ZDDV-1). Za odgovor na slednje bi bil vsekakor nujen vpogled v dodatno dokumentacijo.
Aleksandra Heinzer, davčna svetovalka
Pakta svetovanje d. o. o.
7.3.2011
Dodatno vprašanje naročnika:
Najlepša hvala za odgovor, vendar imam še vedno pomisleke, če prav razmišljam, razumem. Mislim, da 42. člen ZDDV-1 ne pride v poštev, ker storitve v EU opravlja tuja oseba z dejavnostjo (ni društvo) in VAT številko. Razmišljam samo, če je smiselno, da smo letos še identificirani za DDV, saj ne dosegamo obdavčljivega prometa 25.000 EUR in bi samo prejemali športne storitve (treniranje, izobraževanje) naših članov kluba v EU in v Sloveniji.
Odgovor strokovnjakinje:
Kot že navedeno v predhodnem odgovoru, zgolj na podlagi vašega vprašanja ni mogoče podati odgovora glede tega, kakšen je status izvajalca izobraževanja in narave te storitve. V kolikor ugotovite, da so storitve obdavčene (omenjate, da pogoji iz 42. člena ZDDV-1 niso izpolnjeni), potem je obračun DDV v tem primeru obvezen, saj se vaše društvo šteje za davčnega zavezanca. Skladno s 3. točko prvega odstavka 76. člena ZDDV-1 je namreč DDV dolžan plačati tudi vsak davčni zavezanec, kateremu se opravijo storitve iz prvega odstavka 25. člena ZDDV-1, če te storitve opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji (če torej 25.000 EUR ne dosegate, potem ste dolžni pridobiti t.i. posebno DDV številko le zaradi prejetih storitev po prvem odstavku 25. člena ZDDV-1).
Ali neupravičeno zaračunan davek pri prejetih računih za samoobdavčitev po 25. členu ZDDV-1 za nas predstavlja davčno nepriznan strošek?
Odgovor:
Skladno s 7. točko prvega odstavka 30. člena ZDDPO-2 se DDV, ki ga zavezanec v skladu z ZDDV-1 ni uveljavil kot odbitek vstopnega davka, čeprav je to pravico imel, šteje med davčno nepriznane odhodke. Na podlagi navedenega bi torej lahko zaključili, da je DDV davčno priznan odhodek le v primeru, da ga davčni zavezanec v skladu z ZDDV-1 ni mogel odbiti. Davčni zavezanec pa DDV ne more odbiti, če:
-
opravlja neobdavčljive transakcije (pravne osebe, ki niso davčne zavezanke)
-
gre za nakup blaga ali storitve, ki se nanaša na oproščene transakcije, pri katerih ni pravice do odbitka vstopnega DDV (to so t.i. "neprave oprostitve", na primer dejavnosti, ki so v javnem interesu in druge oproščene dejavnosti iz 44. člena ZDDV-1)
-
mu je bil zaračunan DDV v državi izven Unije, pa ta država s Slovenijo nima zagotovljene vzajemnosti ali
-
gre za omejitev pravice do odbitka po 66. členu ZDDV-1,
Kadar je torej davčnemu zavezancu dobavitelj zaračunal tuj DDV, pa je skladno z Direktivo o DDV ali na podlagi vzajemnosti s tretjo državo zaračunani DDV možno zahtevati nazaj, potem ta DDV po mojem mnenju ne more biti davčno priznan odhodek. Enako velja po mojem mnenju za primere, ko dobavitelji slovenskemu davčnemu zavezancu neupravičeno zaračuna DDV in je davčnemu zavezancu zahtevek za vračilo tega DDV pri tujem davčnem organu posledično zavrnjen. Glede na to, da ob upoštevanju Direktive o DDV in posledično ZDDV-1, do takšnih situacij vsaj znotraj Unije ne bi smelo prihajati, DDV tudi v tem primeru po mojem mnenju ne more biti davčno priznan odhodek. Vsekakor pa DDV ne more biti davčno priznan strošek, kadar gre za navidezne posle ali druge davčne goljufije.
Ne glede na navedeno pa se postavlja vprašanje, ali je DDV druge države članice davčno priznan odhodek, če po predpisih te države spada med omejitve. Pri vračilu DDV namreč vsaka država članica glede omejitev upošteva svojo zakonodajo, zato bi se na primer lahko zgodilo, da pri nakupu določenega blaga ali storitev v tujini pravica do odbitka ne bi obstajala in bi bil zahtevek zavrnjen, medtem, ko bi davčni zavezanec pri nakupu enakega blaga ali storitev v Sloveniji takšno pravico lahko uveljavljal. V tem primeru bi se nevrnjeni DDV iz druge države članice po mojem mnenju lahko obravnaval kot davčno priznan odhodek (več o DDV kot davčno priznanem odhodku po ZDDPO – 2 si lahko preberete v navodilu DURS št. 4 230-201/2008, z dne 18.7.2008: http://www.durs.gov.si/si/davki_predpisi_in_pojasnila/arhiv_pojasnil_ddv_od_1_1_2007_do_31_12_2009/odbitek_ddv/ddv_kot_davcno_priznan_odhodek_po_zddpo_2/).
Aleksandra Heinzer, davčna svetovalka
Pakta svetovanje d. o. o.
7.3.2011
Javni zavod, ki je identificiran za namene DDV, je od francoskega davčnega zavezanca prejel račun z datumom 07.03.2011 za simpozij, ki bo 20.05.2011 v Franciji.
Francoska firma nam je poslala račun, na katerem nam je zaračunan tudi francoski DDV. Račun smo plačali v mesecu marcu 2011. Zanima me, kdaj v tem primeru delamo samoobdavčitev, od osnove brez tujega DDV?
Odgovor
S 1.1.2011 se je spremenilo pravilo določanja kraja obdavčitve za t.i. "aktualne storitve". Po novem je tako kraj opravljanja storitev, vključno s pomožnimi, s področja kulture, umetnosti, športa, znanosti, izobraževanja, zabavnih ali podobnih prireditev, kot so sejmi in razstave, vključno s storitvami organizatorjev teh dejavnosti, kraj, kjer se te dejavnosti dejansko izvajajo le še v primeru, če se opravijo osebi, ki ni davčni zavezanec.
V primeru, da je naročnik davčni zavezanec, pa je treba omenjene storitve ustrezno ločevati na vstopnine in ostale storitve. Skladno s prvim odstavkom 29. člena ZDDV-1 je tako kraj opravljanja storitev v zvezi z vstopninami za kulturne, umetnostne, športne, znanstvene, izobraževalne, zabavne ali podobne prireditve, kot so sejmi in razstave, vključno s pomožnimi storitvami, povezanimi z vstopninami, ki se opravijo davčnemu zavezancu, kraj, kjer te prireditve dejansko potekajo. Kraj obdavčitve pri ostalih aktualnih storitvah, ki so opravljene za davčnega zavezanca, pa se določi v skladu s splošnim pravilom iz prvega odstavka 25. člena ZDDV-1 (torej po kraju sedeža naročnika).
Termina "vstopnine" niti ZDDV-1 niti PZDDV posebej ne opredeljujeta. Kot izhaja iz 32. člena Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 282/2011 z dne 15. marca 2011 o določitvi izvedbenih ukrepov za Direktivo…
