Sklep št. Up-679/12 z dne 16. 10. 2014 navajamo v celoti
SKLEP
»Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki so jo vložili Janko Pibernik in Slavka Pibernik, oba Krško, Mojca Pibernik in Jan Pibernik, oba Brežice, ter Kana Pibernik, Ljubljana, ki jih vse zastopa Bojan Klakočar, odvetnik v Krškem, na seji 2. aprila 2013
sklenil:
1. Ustavna pritožba Janka Pibernika, Slavke Pibernik, Mojce Pibernik in Kane Pibernik zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 435/2010 z dne 5. 4. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 3775/2009 z dne 12. 5. 2010 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 3614/2007-III z dne 18. 6. 2009 se sprejme v obravnavo.
2. Ustavna pritožba Jana Pibernika zoper sodne odločbe, navedene v 1. točki izreka, se zavrže.
OBRAZLOŽITEV
1. V pravdnem postopku je sodišče prve stopnje zavezalo toženo stranko (Republiko Slovenijo), da pritožnici Mojci Pibernik (v pravdi tretji tožnici) plača odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 1.000 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, odškodninske zahtevke drugih pritožnikov (v pravdi tožnikov) pa je zavrnilo. Zoper prvostopenjsko sodbo so tako pritožniki kot tudi tožena stranka vložili pritožbe. Višje sodišče je vse pritožbe zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče je kot podlago za odškodninsko odgovornost države vzelo 26. člen Ustave ter 172. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89 – v nadaljevanju ZOR), ki je veljal v času škodnega dogodka. Izpodbijana odločitev temelji na oceni, da pritožniki niso dokazali protipravnosti ravnanja policije v postopku proti pokojnemu Samu Piberniku, zato njihovi zahtevki za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti svojca (201. člen ZOR) ter odškodnine zaradi izgubljenega preživljanja oziroma izgubljene podpore (194. člen ZOR) niso utemeljeni. Izhajajoč iz ugotovitve, da je Samo Pibernik umrl zaradi akutnega napada astme, ki ga je sprožil fizični in emocionalni napor ob aretaciji, se je sodišče v nadaljevanju osredotočilo zlasti na presojo vprašanja, ali so policisti v akciji ravnali zakonito in v skladu s takrat veljavnimi policijskimi pooblastili in navodili o uporabi prisilnih sredstev. Tako po stališču sodišča prve stopnje kot tudi Višjega sodišča policisti v okoliščinah konkretnega primera niso ravnali protipravno. Po ugotovitvah sodišč so bili policisti spornega dne zadolženi za izvršitev odredbe dežurnega preiskovalnega sodnika št. I Kpd 381/2000 z dne 3. 4. 2000, s katero je bila odrejena hišna preiskava zaradi suma storitve kaznivih dejanj, povezanih s preprodajo mamil. Glede na ugotovitve v dokaznem postopku se je pokojnik upiral ukazom policistov, zato so po oceni sodišč policisti ustrezno uporabili prisilna sredstva. Sodišči prve in druge stopnje sta soglašali tudi glede ocene, da policistom ni mogoče očitati, da pokojniku niso omogočili pravočasne in ustrezne zdravniške pomoči (tj. da so bili oziroma da bi morali biti seznanjeni z zdravstvenim stanjem pokojnika ter možnostjo, da pri njem pride do zadušitve zaradi akutnega napada astme), in da jim v zvezi s tem ni mogoče očitati neskrbnosti pri načrtovanju akcije. Obe sodišči sta se strinjali, da četudi bi bilo v zvezi s tem dokazano neustrezno ravnanje policistov, ni podana vzročna zveza med tem ravnanjem in smrtjo Sama Pibernika.
2. Vrhovno sodišče je reviziji, ki so jo vložili pritožniki, delno ugodilo ter sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo v delih, v katerih se nanašata na četrtega pritožnika (tj. mladoletnega sina pokojnika) ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem mladoletnega Jana Pibernika, ker je bil v času škodnega dogodka še otrok (čeprav je bil očividec relevantnih dogajanj v stanovanju). Sodišče prve stopnje je njegovo zaslišanje zavrnilo z argumentom, da naj bi šlo za neprimeren dokaz glede na dejstvo, da je bil sin ob dogodku star nekaj več kot 5 let. Po stališču Vrhovnega sodišča se kot stranka lahko zasliši tudi otrok, saj je bilo strokovno ugotovljeno, da imajo tudi že zelo majhni otroci enake senzorne sposobnosti kot odrasli. Zaslišanje sina kot stranke je bilo predlagano v tožbi zato, ker je bil sin navzoč v ključnih trenutkih, ko so policisti izvajali dejanja, za katera bi lahko odškodninsko odgovarjala tožena stranka. Po presoji Vrhovnega sodišča je tožeča stranka utemeljeno zahtevala izvedbo dokaza z zaslišanjem mladoletnega sina pokojnika kot stranke postopka in pri tem ne gre za neprimeren dokaz, katerega izvedbo bi lahko sodišče vnaprej zavrnilo. Revizijske očitke drugih pritožnikov je Vrhovno sodišče zavrnilo. Soglašalo je z materialnopravno presojo nižjih sodišč, da postopek aretacije Sama Pibernika ni pomenil nedopustnega ravnanja in da reakcija policistov na astmatični napad pokojnika ni pomenila neskrbnega ravnanja. Zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča niso podane vse predpostavke odškodninske obveznosti tožene stranke.
3. Pritožniki zatrjujejo kršitve pravic iz 14. člena, četrtega odstavka 15. člena, 22., 23. in 26. člena Ustave. Uvodoma poudarjajo, da so bili izrazito šibkejša stranka v sporu proti državi. Sklicujejo se na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-555/03, Up-827/04 z dne 6. 7. 2006 (Uradni list RS, št. 78/06, in OdlUS XV, 92), s katero je bilo ugotovljeno, da je bila pritožnikoma Mojci Pibernik in Janku Piberniku kršena pravica do učinkovitega varstva pravic iz četrtega odstavka 15. člena Ustave v zvezi s 13. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Kot zatrjujejo pritožniki, ta odločba Ustavnega sodišča v konkretni odškodninski pravdi ni bila uresničena. Sodišču očitajo, da je pravdni postopek vodilo diskriminatorno. Čeprav je bilo sodišče seznanjeno z navedeno odločbo Ustavnega sodišča, pravdnega postopka po zatrjevanju pritožnikov ni vodilo tako, da bi ugotovilo dejansko stanje in odgovornost tožene stranke. Pritožnikom se zdi zlasti nesprejemljivo, da je sodišče zavrnilo izvedbo praktično vseh dokazov, ki so jih predlagali. Na drugi strani naj bi sodišče izvedlo vse dokaze, ki jih je predlagala tožena stranka. Pritožniki najprej poudarjajo, da je bila izpodbijana odločitev sprejeta brez zaslišanja njih samih kot strank postopka (z izjemo mladoletnega Jana Pibernika, glede katerega je Vrhovno sodišče zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje). Prepričani so, da gre za kršitev načela zaslišanja stranke, kot ga določa Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – v nadaljevanju ZPP), hkrati pa tudi za kršitev pravice do izjave (22. člen Ustave). Prvi pritožnik Janko Pibernik poudarja, da je imel lastne zaznave in ugotovitve o sporni policijski akciji, zato bi moral biti zaslišan kot stranka postopka. Sodišče naj bi arbitrarno sklepalo, da o škodnem dogodku ne ve izpovedati nič pomembnega. Diskriminatorno postopanje sodišča naj bi bilo razvidno tudi ob zavrnitvi drugih dokazov, ki so jih pritožniki predlagali…
