Odločbo št. Up-1177/12, Up-89/14 z dne 28. 5. 2015 navajamo v celoti:
»ODLOČBA
»Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavnih pritožbah Luke Vraneša, Ljubljana, ki ga zastopa Bojana Potočan, odvetnica v Ljubljani, na seji 28. maja 2015
odločilo:
1. Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 11/2008 z dne 10. 9. 2012 se razveljavi in zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.
2. Sklep Vrhovnega sodišča št. II DoR 269/2013 z dne 21. 11. 2013, sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 800/2013 z dne 12. 6. 2013 in sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 3103/2007-III z dne 11. 1. 2013 se razveljavijo. Zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.
OBRAZLOŽITEV
A.
1. V pravdnem postopku je pritožnik s tožbo, vloženo 10. 10. 2000, od toženke (Republike Slovenije) zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva in prenosa v evidenco tujcev. Do izbrisa je prišlo po vročitvi odločbe Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) z dne 2. 8. 1994, s katero je bila njegova prošnja za sprejem v slovensko državljanstvo zavrnjena, ker naj bi njegov sprejem v državljanstvo pomenil nevarnost za javni red in varnost države. Zoper to odločbo MNZ je pritožnik sprožil upravni spor, vendar je Vrhovno sodišče s sodbo št. U 1312/94-9 z dne 6. 2. 1997 njegovo tožbo zavrnilo. Pritožnik je z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-187/97 z dne 4. 11. 1999 (OdlUS VIII, 299) dosegel razveljavitev navedenih odločb, v ponovljenem postopku pa je bil sprejet v državljanstvo (z odločbo MNZ z dne 1. 6. 2000). Ker je na pravilno odločitev o državljanstvu čakal skoraj devet let, se je v predmetni odškodninski pravdi skliceval tudi na kršitev pravice do sojenja v razumnem roku. Zatrjeval je, da mu je nastala premoženjska škoda v skupni višini 7.885.529,70 SIT (zaradi izgubljenega dohodka od 24. 3. 1995 do 10. 10. 2000; zaradi izgube pravice do certifikata in zaradi stroškov upravnih in sodnih postopkov). Svojo nepremoženjsko škodo je ocenil na skupni znesek 16.835.897,00 SIT (za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti ter za duševne bolečine zaradi okrnitve pravic osebnosti). Sodišče prve stopnje je odškodninskemu zahtevku delno ugodilo. Ocenilo je, da je bilo ravnanje toženke protipravno. Kot je pojasnilo, zavrnitev vloge za sprejem v državljanstvo ni bila obrazložena z navedbo konkretnih ravnanj pritožnika, ki naj bi utemeljevala sklepanje o nevarnosti za varnost države, zato je bila odločba MNZ arbitrarna, prav tako tudi potrditev te odločbe s strani Vrhovnega sodišča, ki ni upoštevalo tedaj uveljavljene prakse Ustavnega sodišča. Sodišče prve stopnje je še dodalo, da je bila pritožniku kršena tudi pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj je postopek za sprejem v državljanstvo trajal nerazumno dolgo. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da je pritožnikova terjatev delno zastarala. Zaradi ugovora zastaranja je zavrnilo zahtevke za povrnitev premoženjske škode iz naslova stroškov postopkov in certifikata, delno pa tudi iz naslova izgubljenega dohodka (do 10. 10. 1997). Siceršnji del zahtevka za povrnitev premoženjske škode je sodišče prve stopnje pritožniku prisodilo (tj. izgubljeni dohodek od 10. 10. 1997 do vložitve tožbe v znesku 4.329.226,40 SIT). Zaradi zastaranja je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode zaradi razžalitve (ki se je zgodila že leta 1996, ko mu je uradnica pred vsemi navzočimi razrezala osebno izkaznico in ko je moral pri prepisu vozila na ženo z dvema slovenskima pričama dokazovati obstoj zakonske zveze). Sicer pa je sodišče prve stopnje odškodnino zaradi okrnitve pravic osebnosti odmerilo na 5.000.000,00 SIT, v presežku pa je tudi ta del zahtevka zavrnilo. Skupna odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje prisodilo pritožniku, je tako znašala 9.329.226,40 SIT.
2. Zoper prvostopenjsko sodbo sta obe pravdni stranki vložili pritožbi. Višje sodišče je pritožbama obeh pravdnih strank delno ugodilo. Sodbo sodišča prve stopnje je razveljavilo v zavrnilnem delu glede premoženjske škode (za izgubljeni dohodek pred 10. 10. 1997, certifikat in stroške) ter v obsodilnem delu glede izgubljenega dohodka v letu 2000 (za znesek 1.122.392,04 SIT), potrdilo pa v delu, ki se je nanašal na odločitev o nepremoženjski škodi (tako v zavrnilnem kot v obsodilnem delu) ter preostali del prisojenega zneska za premoženjsko škodo (izgubljeni dohodek od 10. 10. 1997 do konca leta 1999). Višje sodišče je soglašalo s stališčem sodišča prve stopnje, da je bilo ravnanje toženke protipravno (da je šlo za arbitrarno zavrnitev vloge in nerazumno dolg postopek) in da je zastaral zahtevek za povrnitev škode, nastale pred 10. 10. 1995 (zaradi poteka objektivnega zastaralnega roka), prav tako pa tudi zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode zaradi razžalitve. Drugačno stališče pa je Višje sodišče sprejelo v zvezi z zastaranjem zahtevka za povrnitev preostale škode. Ocenilo je, da je treba tek subjektivnega zastaralnega roka ugotavljati glede na okoliščine posameznega primera, in sprejelo pritožbeno tezo, da je pritožnik v konkretnem primeru za storilca izvedel šele z odločbo MNZ o sprejemu v državljanstvo z dne 1. 6. 2000, saj je bila šele tedaj potrjena njegova domneva, da sta bili prejšnji odločbi o zavrnitvi njegove vloge vsebinsko nepravilni. Ker je bil z zadnjo odločbo MNZ postopek končan, je pritožnik šele tedaj lahko ugotovil, koliko časa je postopek trajal.
3. Zoper drugostopenjsko sodbo sta obe pravdni stranki vložili reviziji. Vrhovno sodišče je reviziji pritožnika delno ugodilo, glede stroškovne odločitve pa jo je zavrglo. Reviziji toženke je Vrhovno sodišče delno ugodilo in delno spremenilo sodbo Višjega sodišča v 3. točki izreka tako, da je pritožbi toženke ugodilo tudi zoper obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje, kolikor ni bil razveljavljen, tožbeni zahtevek pa je tudi v tem delu zavrnilo. Vrhovno sodišče je svojo odločitev oprlo na stališče, da je za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka pri odškodninskih terjatvah pomembno oškodovančevo zavedanje o dveh okoliščinah: o škodi in o storilcu (prvi odstavek 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89 – v nadaljevanju ZOR). Vedenje o storilcu ne pomeni vedenja o njegovi odgovornosti oziroma podlagi njegove odgovornosti, temveč o osebi kot povzročitelju škode. Po stališču Vrhovnega sodišča zakonodaja, na kateri je temeljil izbris pritožnika iz registra stalnega prebivalstva in za katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo (Zakon o tujcih, Uradni list RS, št. 1/91-I in nasl. – v nadaljevanju ZTuj, ter Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, Uradni list RS, št. 76/10 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUSDDD), v konkretnem primeru ni prepovedovala uveljavljanja tovrstnih zahtevkov niti ni drugače nepremagljivo posegla v pritožnikovo pravico sodno zahtevati izpolnitev obveznosti (383. člen ZOR). Pritožnik bi moral tožbo vložiti pred potekom zastaranja, v postopku pa bi se nato po potrebi presojali tudi (ne)ustreznost tedaj obstoječe zakonske ureditve in njena (ne)skladnost z Ustavo.
4. O delu pritožnikovega odškodninskega zahtevka, ki je bil z navedeno sodbo Višjega sodišča razveljavljen in vrnjen sodišču prve stopnje v novo odločanje, je moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti. V ponovnem sojenju je odločalo o zahtevku za povrnitev premoženjske škode, ki jo pomenijo izgubljeni dohodek v letu 2000, vrednost certifikata, ki so ga prejeli državljani…
