Odločbo št. U-I-158/11 z dne 28. 11. 2013 navajamo v celoti:
»ODLOČBA
Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevama Upravnega sodišča, po opravljeni javni obravnavi 7. 11. 2013, na seji 28. novembra 2013
odločilo:
Člen 12 Zakona o dodatnem davku od dohodkov članov poslovodstev in nadzornih organov v času finančne in gospodarske krize (Uradni list RS, št. 78/09) se razveljavi.
OBRAZLOŽITEV
A.
1. Upravno sodišče je na podlagi 156. člena Ustave v dveh zadevah prekinilo postopek odločanja v upravnem sporu in z zahtevo pred Ustavnim sodiščem začelo postopek za oceno ustavnosti 12. člena Zakona o dodatnem davku od dohodkov članov poslovodstev in nadzornih organov v času finančne in gospodarske krize (v nadaljevanju ZDDDČPNO). Predlagatelj navaja, da bi to zakonsko določbo moral uporabiti pri odločanju v upravnih sporih zaradi odmere dodatnega davka po tem zakonu. Ob tem še opozarja, da ima v obravnavi trideset podobnih zadev.
2. Predlagatelju se dodatna obdavčitev dohodkov članov poslovodstev in nadzornih organov po ZDDDČPNO sama po sebi, torej, kolikor velja za naprej, ne zdi ustavno sporna. Protiustavnost pa očita načinu obdavčitve dohodkov po ZDDDČPNO, ki v davčno osnovo vključuje tudi dohodke, ki jih je davčni zavezanec prejel pred uveljavitvijo tega zakona. Prepričan je, da ima ZDDDČPNO v tem delu ustavno nedopustne povratne učinke. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-98/07 z dne 12. 6. 2008 (Uradni list RS, št. 65/08, in OdlUS XVII, 42).
3. Predlagatelj utemeljuje, da iz načela zaupanja v pravo izhaja pričakovanje, da se mora davčna ureditev spreminjati tako, da so spremembe znane vnaprej in da finančno obremenilni davčni predpisi ne posegajo v že zaključene pravne položaje davčnih zavezancev. Tega naj ne bi moglo spremeniti dejstvo, da gre pri dodatnem davku po ZDDDČPNO za letno davčno obveznost. Predlagatelj opozarja, da je Ustavno sodišče tako stališče že sprejelo v odločbah št. U-I-62/95 z dne 16. 2. 1996 (Uradni list RS, št. 14/96, in OdlUS V, 18) in št. U-I-81/96 z dne 12. 3. 1998 (Uradni list RS, št. 27/98, in OdlUS VII, 46). Po oceni predlagatelja cilji ZDDDČPNO, kakor so opredeljeni v zakonodajnem gradivu, njegove povratne veljave ne morejo upravičiti. Po njegovem mnenju bi moral zakonodajalec tudi v obdobju finančne in gospodarske krize sprejemati zakone ob upoštevanju vseh ustavnih jamstev.
4. Državni zbor na zahtevo ni odgovoril. Mnenje pa je podala Vlada, ki ocenjuje, da obdavčitev dohodkov po ZDDDČPNO ni v neskladju s 155. členom Ustave. Povratno učinkovanje zakona naj bi terjala javna korist, poleg tega pa naj ureditev sploh ne bi posegala v pridobljene pravice, ker dohodek, ki je po tem zakonu dodatno obdavčen, nima podlage v odločbi državnega organa, temveč le v pogodbi. Sporna zakonska ureditev naj bi sicer prestala tudi test sorazmernosti.
5. Glede cilja ZDDDČPNO Vlada navaja, da je bil zakon sprejet z namenom omiliti in reševati finančno in gospodarsko krizo, ki je leta 2008 zajela tudi slovensko gospodarstvo. Pri tem naj bi bilo pomembno, da velja dodatna obdavčitev po ZDDDČPNO le za dohodke, prejete za vodenje oziroma nadzor tistih poslovnih subjektov, ki so na podlagi raznih predpisov od države prejeli poroštvo ali jamstvo oziroma sredstva za blažitev posledic finančne in gospodarske krize, pa kljub temu niso prilagodili dohodkov članov poslovodstev oziroma nadzornih organov svojemu finančnemu stanju. Zakonodajalec naj bi namreč izhajal iz izhodišča, da mora podjetje, če potrebuje državno pomoč, hkrati sanirati anomalije v sistemu korporativnega upravljanja. Če gospodarski subjekt, ki je prejel državno pomoč, svojim vodstvenim kadrom kljub temu izplača prejemke, ki so v nesorazmerju z rezultati poslovanja in so zato etično in moralno sporni, naj bi imela država pravico z ukrepi davčne politike poseči v poslovanje teh subjektov. Poglavitni cilj zakona naj bi bil torej v preprečevanju pretiranega nagrajevanja članov poslovodstev poslovnih subjektov, ki v času gospodarske in finančne krize potrebujejo državno pomoč. Če podjetju ne gre dobro in je prisiljeno zaprositi za državno pomoč, potem naj racionalizacije trošenja in maksimiranja dodane vrednosti ne bi bilo mogoče dosegati samo z odpuščanjem delavcev ali zmanjševanjem njihovih plač, temveč morajo po mnenju Vlade k temu prispevati tudi vodstveni kadri. S tega vidika naj bi ZDDDČPNO zasledoval tudi načelo solidarnosti. Dodatna obdavčitev po ZDDDČPNO naj bi preprečila še večje socialno razslojevanje, kar naj bi bilo v širšem družbenem interesu.
6. Tudi sporni 12. člen ZDDDČPNO naj bi služil doseganju temeljnega cilja zakona, to je onemogočiti pretirano in ekscesno nagrajevanje poslovodstev v času finančne in gospodarske krize ter tudi na ta način omiliti oziroma reševati finančno in gospodarsko krizo. Vlada poudarja, da država ne more neposredno vplivati na višino dohodkov članov poslovodstev oziroma nadzornih organov gospodarskih družb ne glede na to, ali so te v njeni neposredni ali posredni večinski lasti. Pri dogovorih o plačah oziroma nagradah članov poslovodstev oziroma nadzornih organov naj bi šlo za iztožljivo pogodbeno razmerje, podatki o teh prejemkih pa naj tudi ne bi bili javni. Zato lahko država po mnenju Vlade v izplačila prejemkov, ki so zaradi nelegitimnih neskladij med njihovo višino in finančnim stanjem poslovnega subjekta etično sporni, poseže – razen z neobvezujočimi priporočili – le z ukrepi davčne politike. V širšem družbenem interesu naj bi tudi bilo, da se v kriznih časih ne poglabljajo socialna nesorazmerja, zato naj bi bilo v javno korist, da se s povratno davčno obremenitvijo zasleduje sistemska koherenca nove ureditve. Vlada poudarja, da izplačevanje visokih nagrad članom poslovodnih oziroma nadzornih organov v poslovnih subjektih, ki so bili deležni pomoči iz državnih sredstev, zmanjšuje razpoložljiva sredstva za izvrševanje nalog države, pri čemer kriza od nje zahteva še večjo vlogo in odgovornost, zlasti z vidika zahtev socialne države. Glede na 146. člen Ustave, ki določa, da država sredstva za uresničevanje svojih nalog pridobiva z davki in z drugimi obveznimi dajatvami (ter s prihodki od lastnega premoženja), naj bi zato javna korist – tj. zagotavljanje socialne države in socialne kohezije v družbi – od države terjala, da financiranje svojih nalog zagotovi tudi z ukrepi, kot jih je predvidel ZDDDČPNO, še posebej glede na to, da naj bi se z ZDDDČPNO obdavčeni dohodki izkazali za etično in moralno sporne. V zvezi s tem Vlada opozarja tudi na socialno funkcijo lastnine iz prvega odstavka 67. člena Ustave.
7. Z ZDDDČPNO sprejeti ukrepi naj bi bili primerni in nujni za dosego opisanih ciljev zakona. Zakonodajalec naj namreč ne bi imel na razpolago drugih enako učinkovitih sredstev. Prizadetost pogodbeno dogovorjenih pravic članov poslovodstev in nadzornih organov pa naj tudi ne bi bila prekomerna glede na koristi, pridobljene z dodatno obdavčitvijo na podlagi 12. člena ZDDDČPNO. Zakonodajalec naj bi namreč mejo, nad katero je uvedena dodatna obdavčitev, postavil relativno visoko, in sicer pri 8,6-kratniku povprečne mesečne plače zaposlenega v Republiki Sloveniji oktobra 2009.
8. Tožnik iz upravnega spora je predložil Ustavnemu sodišču pripravljalno vlogo, v kateri predstavlja svoje pomisleke glede skladnosti ZDDDČPNO z Ustavo. Zatrjuje, da že prvi pogoj za izjemno dopustnost povratne veljave posamezne zakonske določbe, to je obstoj javne koristi, ni izpolnjen. Meni namreč, da izpodbijani 12. člen ZDDDČPNO sam po sebi ne zasleduje cilja zagotavljati fiskalne prilive oziroma regulirati predmet obdavčenja. Ta cilj naj bi bilo mogoče na enak način doseči brez povratnega učinkovanja zakona. Očitno naj bi zato bilo, da je namen povratne obdavčitve le v znižanju že izplačanih nagrad nekaterim posameznikom, in sicer – glede na objave v medijih – v prvi vrsti prav tožniku iz upravnega spora. Tak – po mnenju tožnika iz upravnega spora kaznovalni – namen ZDDDČPNO naj ne bi pomenil ustavno dopustnega cilja. Po njegovem mnenju tudi drugi pogoj za izjemno dopustnost povratne veljave ZDDDČPNO, tj. odsotnost posega v pridobljene pravice, očitno ni izpolnjen. Zaupanje tožnika iz upravnega spora v pravo naj bi bilo nedopustno prizadeto, saj se je ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi (28. 1. 2004) upravičeno zanesel na to, da bodo v tej pogodbi dogovorjeni prejemki obdavčeni v skladu s takrat veljavno zakonsko ureditvijo. Njegova terjatev v zvezi z dodatkom za uspešnost – čeprav mu je bil ta izplačan šele leta 2009 – naj bi dejansko zapadla v plačilo že po zaključku poslovnega leta 2006 oziroma 2007. Tožnik še opozarja, da je Ustavno sodišče v odločbah št. U-I-62/95, št. U-I-81/96 in št. U-I-181/94 z dne 30. 3. 1995 (Uradni list RS, št. 21/95, in OdlUS IV, 31) že sprejelo stališče, da povratna obdavčitev dohodkov ni v skladu s 155. členom Ustave, ker se s tako naloženimi davčnimi obveznostmi posega v pridobljeno pravico razpolaganja z dohodkom.
9. Ustavno sodišče je vlogo tožnika iz upravnega spora poslalo v odgovor Državnemu zboru in Vladi. Državni zbor se na vlogo ni odzval. Vlada pa je podala svoje mnenje, v katerem vztraja pri svojih stališčih iz mnenja, ki ga je podala kot odgovor na zahtevo predlagatelja. Tudi tožnik iz upravnega spora se je opredelil do mnenja Vlade. Zmotno naj bi bilo njeno stališče, da v tej zadevi ne gre za poseg v pridobljene pravice, ker te nimajo temelja v odločbi državnega organa. Iz dosedanje ustavnosodne presoje naj bi jasno izhajalo, da določitev davčne obveznosti za nazaj pomeni poseg v pridobljeno pravico razpolaganja z dohodkom. Ustavno sodišče pa naj bi tudi sicer že sprejelo stališče, da ima lahko status pridobljene pravice že nastala obligacijska pravica ne glede na to, ali ima ta svojo podlago v odločbi državnega organa (odločba št. U-I-340/96 z dne 12. 3. 1998, Uradni list RS, št. 31/98, in OdlUS VII, 48). V obravnavani zadevi naj tudi ne bi bil podan nobeden od izjemnih položajev, ko bi bilo po stališču pravne doktrine povratno učinkovanje zakona izjemoma lahko dopustno: (1) davčni zavezanci po ZDDDČPNO naj kljub stanju splošne finančne in gospodarske krize ne bi mogli računati s sprejetjem take pravne ureditve s povratnimi učinki – če bi veljalo drugače, bi bilo mogoče s sklicevanjem na krizo upravičiti praktično kakršen koli povraten poseg v premoženje posameznikov; (2) sprejetja sporne zakonske ureditve s povratnimi učinki naj tudi ne bi terjala zahteva po odpravi morebitnih nejasnosti v dotedanji pravni ureditvi; (3) očitno naj bi bilo tudi, da v obravnavani zadevi ne gre za primer, ko povratna veljava zakona njegovim naslovnikom ne bi povzročala (znatnejše) škode. Tožnik iz upravnega spora Ustavnemu sodišču zato predlaga, naj ugotovi neskladje 12. člena ZDDDČPNO s 155. členom Ustave.
10. Ustavno sodišče je 7. 11. 2013 opravilo javno obravnavo (35. člen Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS). Nanjo je povabilo udeležence v postopku, tj. predlagatelja, Državni zbor in tožnika iz upravnega spora, ter druge osebe, za katere je menilo, da je potrebna njihova udeležba na javni obravnavi, tj. Vlado in pravna strokovnjaka akademika prof. dr. Marijana Pavčnika in docenta dr. Aleša Kobala (prvi odstavek 36. člena v zvezi z drugim odstavkom 28. člena ZUstS). Javne obravnave so se udeležili vsi vabljeni, razen Državnega zbora, vendar izostanek slednjega ni preprečeval Ustavnemu sodišču, da izvede postopek in odloči v zadevi (drugi odstavek 36. člena ZUstS).
11. Predlagatelj je na javni obravnavi nasprotoval argumentom Vlade, da ni na razpolago drugih orodij za dosego z ZDDDČPNO zasledovanega cilja. Država naj bi imela, kolikor gre za družbe, ki so v njeni neposredni ali posredni večinski lasti, na razpolago ukrepe po Zakonu o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 65/09 – uradno prečiščeno besedilo in nasl. – v nadaljevanju ZGD-1). Predlagatelj je opozoril, da gre pri spornem davku za povsem novo davčno obveznost, ki se obračuna poleg dohodnine. Zakonodajalec naj za povratno učinkovanje nove davčne ureditve ne bi izkazal javne koristi. Z ZDDDČPNO zasledovanega cilja preprečiti ekscesno nagrajevanje članov poslovodstev v družbah, ki so prejele državno pomoč, naj namreč s povratnim učinkovanjem zakona ne bi bilo mogoče doseči. Sporna povratna obdavčitev naj bi se zato kazala predvsem kot kaznovalni ukrep. Ureditev ZDDDČPNO naj sicer sama po sebi, vključno z višino davčne stopnje, ne bi bila ustavno sporna. To stališče naj bi Upravno sodišče že zavzelo v posameznih zadevah.
12. Tožnik iz upravnega spora je na javni obravnavi izpostavil problematiko kazuističnega sprejemanja zakonov. V obravnavanem primeru naj bi šlo prav za to, saj naj bi bil ZDDDČPNO imenovan lex Kramar. Nesprejemljivo naj bi bilo, da je bil ZDDDČPNO sprejet kljub opozorilom Službe Vlade za zakonodajo in Zakonodajnopravne službe Državnega zbora o neskladju 12. člena zakona z Ustavo. Tožnik je opozoril tudi na članek dr. Rajka Pirnata, Pravne omejitve ukrepov za izhod iz krize, objavljen v reviji Podjetje in delo, št. 7 (2010), kjer naj bi bilo izraženo stališče o prohibitivnosti take obdavčitve. Po njegovem mnenju gre pri sporni povratni obdavčitvi dohodkov v višini 90 odstotkov dejansko za zaplembo premoženja. Edini namen 12. člena ZDDDČPNO naj bi bil odvzem konkretne nagrade konkretni osebi, kar naj bi jasno izhajalo iz zakonodajnega gradiva. Tak zakonodajalčev namen naj ne bi bil legitimen. Sporni nagradi za uspešnost naj bi bili določeni na podlagi dveh popolnoma objektiviziranih faktorjev s formulo, vsebovano v pogodbi o zaposlitvi, ki naj bi temeljila na poslovnih rezultatih družbe NLB, d. d., Ljubljana, v letih 2006 in 2007. Če se je kljub temu dvomilo o zakonitosti teh izplačil, bi se država po njenem mnenju lahko poslužila institutov civilnega in kazenskega prava, ne pa da se je namesto tega raje odločila za njihovo zaplembo pod pretvezo davčnega predpisa. Tožnik iz upravnega spora je opozoril tudi na sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah N. K. M. proti Madžarski z dne 14. 5. 2013 in Gáll proti Madžarski z dne 25. 6. 2013. Ustavnemu sodišču je predlagal, naj opravi presojo skladnosti izpodbijane ureditve tudi s pravico do zasebne lastnine iz 1. člena Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP).
13. Vlada je na javni obravnavi sprejetje 12. člena ZDDDČPNO dodatno utemeljevala s sklicevanjem na preprečevanje izogibanja plačila davka. Davčni zavezanci naj bi namreč glede na relativno dolg zakonodajni postopek lahko pričakovali, da bo sprejeta sporna ureditev, zato bi se lahko s svojim ravnanjem izognili plačilu tega davka. Sicer pa po mnenju Vlade namen predpisovanja davkov ni le v zasledovanju finančnih ciljev, ampak se z njimi lahko preprečujejo tudi ravnanja, ki jih širša družbena skupnost šteje za nedopustna oziroma neprimerna. Prav to naj bi se zasledovalo z ZDDDČPNO. Da cilj ZDDDČPNO ni bil poseči v pravice posameznega davčnega zavezanca, ampak na splošni ravni urediti vprašanje nagrajevanja članov poslovodstev oziroma nadzornih organov v družbah, prejemnicah državne pomoči, naj bi dokazovali tudi podatki o davkih, pobranih na podlagi ZDDDČPNO. Izkupiček iz tega naslova naj bi bil namreč iz leta v leto manjši. Vlada je pojasnila, da je bilo treba kljub vsem ukrepom, ki so bili uveljavljeni konec leta 2008 in leta 2009 s t. i. protikriznimi zakoni[1] (ti zakoni so že vsebovali določene omejitve oziroma prepovedi glede izplačil spornih prejemkov v letu prejema državne pomoči),[2] varovati namenska sredstva, dana v obliki državnih pomoči, pred njihovim prelivanjem v dohodke poslovodstva še z dodatnim davkom z veljavnostjo od 1. 1. 2009. Leta 2009 naj bi bilo namreč kljub navedenim ukrepom zaznati previsoko nagrajevanje članov poslovodstev in nadzornih organov teh gospodarskih družb. Sicer pa naj bi šlo pri teh ukrepih za komplementarne rešitve, saj naj bi se t. i. protikrizni zakoni nanašali na poslovne subjekte, ZDDDČPNO pa na posameznike. Vlada je vztrajala tudi pri stališču, da država z ukrepi po ZGD-1 ni mogla učinkovito vplivati na sporne prejemke članov poslovodstev. Država naj bi imela zgolj v gospodarskih družbah z večinskim lastništvom na razpolago določene možnosti za ukrepanje: ker naj bi bili člani nadzornih organov pri svojem delu samostojni in neodvisni v okviru svojih pooblastil, naj bi obstajala le možnost njihovega odpoklica v primeru, ko ne delujejo v skladu z interesi lastnika.
14. Pravni strokovnjak akademik prof. dr. Marijan Pavčnik je poudaril, da pomeni retroaktivna veljavnost predpisa izjemo od ustavnega pravila o veljavnosti predpisov za naprej in da je dopustna, če so kumulativno izpolnjena tri merila. Iti mora 1) za posamezno zakonsko določbo, 2) retroaktivna veljavnost mora biti v javnem interesu in 3) določilo ne sme posegati v pridobljene pravice. V konkretnem primeru naj bi bilo prvo merilo verjetno podano, problematični pa naj bi bili drugo in tretje merilo. Po mnenju akademika prof. dr. Pavčnika je uvedba dodatnih dajatev v času ekonomske krize sicer lahko v javnem interesu, vendar le, če so te dajatve v skladu z ustavnimi načeli in pravili. V konkretnem primeru naj bi bilo sporno predvsem, da dodatni davek posega v pridobljene pravice davčnih zavezancev. Ustavno načelo je, da državne davke določa zakon in da morajo biti davčne obveznosti predvidene vnaprej (147. člen Ustave v zvezi z drugim odstavkom 155. člena Ustave). Brž ko je davčna obveznost določena, naj bi posameznik pridobil pravico (pravno zavarovano upravičenje), da država davčnih obveznosti ne bo retroaktivno stopnjevala in oteževala. Retroaktivno stopnjevanje davčnih obveznosti naj bi vselej posegalo v obstoječe pravice davčnih zavezancev. Davčni zavezanci naj bi utemeljeno pričakovali, da so državi zavezani plačati le tiste dajatve, ki so z zakonom vnaprej določene. Akademik prof. dr. Pavčnik se ni strinjal z navedbami Vlade, da mora pridobljena pravica temeljiti na odločbi državnega organa. Posameznik naj bi pridobil pravico do prostega razpolaganja z dohodkom v trenutku njegovega prejema, ko je postal lastnik prejetega premoženja. Akademik prof. dr. Pavčnik je dalje izpostavil, da zakonodajno gradivo k ZDDDČPNO sploh ne navaja razlogov, ki bi utemeljevali retroaktivno veljavnost 12. člena ZDDDČPNO. Zato naj geneza zakonskega besedila ne bi mogla biti dodaten argument, ki bi govoril za morebitno retroaktivno veljavnost izpodbijane zakonske določbe. Akademik prof. dr. Pavčnik je opozoril, da odpira obravnavana zadeva načelno vprašanje o vlogi prava v času in razmerah družbene krize. Stara dilema naj bi bila, ali naj ima korist prednost pred pravom. Odgovor naj bi bil jasen: nikakor! Akademik prof. dr. Pavčnik je poudaril, da nas še tako ostra kriza ne odvezuje, da ravnamo pravno in da torej legitimne rešitve uvajamo na legalen način. Gustav Radbruch (Pet minut filozofije prava (1945), v: Isti, Filozofija prava, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 268) naj bi bil neizprosno jasen: "(L)e tisto, kar je pravo, koristi narodu."
15. Pravni strokovnjak doc. dr. Aleš Kobal je menil, da 12. člen ZDDDČPNO niti ni posamezna zakonska določba v smislu drugega odstavka 155. člena Ustave, glede na to, da se z njo razširja veljavnost celotnega ZDDDČPNO na obdobje pred njegovo uveljavitvijo. Izpostavil je, da ZDDDČPNO uvaja povsem novo davčno obveznost. Čeprav gre tako po Zakonu o dohodnini (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo in nasl. – v nadaljevanju ZDoh-2) kot po ZDDDČPNO za obdavčitev dohodkov, naj namreč ZDDDČPNO (drugače od ZDoh-2) ne bi bil sistemski, ampak izreden davčni zakon. Doc. dr. Kobal je posebej poudaril velik pomen predvidljivosti predpisov na področju davčnega prava. Tu naj bi imelo namreč načelo določnosti zakona pomembno mesto. To načelo naj bi pomenilo, da mora davčni zavezanec že 1. 1. vedeti, kako bo obdavčen njegov dohodek v tistem koledarskem letu; oziroma da si lahko davčni zavezanec v davčnem letu v vsakem trenutku, ko prejme posamezni dohodek, izračuna višino svoje davčne obveznosti oziroma višino dohodka, s katerim lahko prosto razpolaga. V skladu s povedanim naj bi bila tudi dosedanja presoja Ustavnega sodišča in drugih tujih sodišč glede dopustnosti retroaktivnega učinkovanja zakonov na davčnem področju (v primerjavi z drugimi področji zakonskega urejanja) bolj restriktivna.
16. Ustavno sodišče je med postopkom pridobilo nekatera pojasnila od Vlade in Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje (drugi odstavek 28. člena ZUstS). Vlado je zaprosilo za sklepe, ki jih je izdala na podlagi 81.a in 86.a člena ZJF, ter za pogodbe o posojilih oziroma poroštvih, izdanih na podlagi teh sklepov. Zaprosilo jo je tudi za predlog po vsebini podobnega zakona, kot je ZDDDČPNO, ki ga je pripravila Vlada, vendar nato ni bil predložen v obravnavo Državnemu zboru. Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje pa je zaprosilo za primere pogodb, sklenjenih na podlagi ZDSPDČ in ZDPNP.
17. Ministrstvo za finance je Ustavnemu sodišču 20. 11. 2013 poslalo podatke, za katere je bila na javni obravnavi zaprošena predstavnica Vlade, to je podatke o odmeri in plačilu davka po ZDDDČPNO za leta 2009, 2010, 2011 in 2012, hipotetične podatke o ocenjenem znesku zamudnih obresti v primeru obveznosti vračila že vplačanih davkov zaradi njihovega neupravičenega obračuna in podatke o realizaciji javnofinančnih prihodkov iz naslova davkov na dohodek in dobiček ter dodatnega davka po ZDDDČPNO.
B. – I.
18. Ustavno sodišče je s sklepom z dne 15. 3. 2012 zadevo št. U-I-171/11 združilo z zadevo št. U-I-158/11 zaradi skupnega obravnavanja in odločanja.
19. Osrednje vprašanje obravnavane zadeve je, ali je 12. člen ZDDDČPNO v neskladju z ustavno prepovedjo povratne veljave pravnih aktov iz 155. člena Ustave. Ustavno sodišče poudarja, da v okvir te presoje ustavnosti zakona ne spada ocena konkretnih ravnanj posameznih članov organov poslovodenja in nadzora. Odločanje o morebitni…
