4.1.3.6 Nadomestilo plače v breme delodajalca
Breda Koren
Delavcem, vključno z javnimi uslužbenci, pripada plača za čas opravljanja dela. V primerih in trajanju, ki jih določa Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljnjem besedilu: ZDR-1), in tudi v primerih, določenih v zakonih s področja socialnih zavarovanj in področnih kolektivnih pogodbah, ima delavec pravico do nadomestila plače, in sicer takrat, ko bi moral delati, a iz različnih opravičljivih razlogov dejansko ne dela. Nadomestilo plače delavcu pripada tudi takrat, ko ne dela iz razlogov na strani delodajalca (prvi odstavek 137. člena ZDR-1).
Nadomestilo plače temelji na zagotavljanju kontinuitete plačila v zakonsko določenih primerih, pri čemer višina nadomestila plače ne more biti višja, kot plača, ki bi jo delavec prejel, če bi delal. Ne glede na splošno omejitev, lahko višino nadomestila plače kolektivne pogodbe dejavnosti določajo tudi drugače.
Nadomestilo plače lahko gre v breme delodajalca, lahko pa v breme drugega zavezanca, odvisno od podlage za nadomestilo. V tem prispevku se bomo osredotočili na nadomestila plače, ki bremenijo delodajalca.
Splošna pravila o osnovi in odmeri nadomestila plače
V sedmem odstavku 137. člena ZDR-1 so določena splošna pravila glede osnove in odmere nadomestila plače. Če z zakonom ali kolektivno pogodbo ni drugače določeno, se nadomestilo plače izračuna od delavčeve povprečne mesečne plače za polni delovni čas iz zadnjih treh mesecev oziroma iz obdobja dela v zadnjih treh mesecih pred začetkom odsotnosti. Če delavec v obdobju zaposlitve v zadnjih treh mesecih ni delal in je za ves čas prejemal nadomestilo plače, je osnova za nadomestilo enaka osnovi za nadomestilo plače v zadnjih treh mesecih pred začetkom odsotnosti.
V skladu s 126. členom ZDR-1 je plača sestavljena iz osnovne plače, dodatkov in dela plače za delovno uspešnost. Glede na to in ob upoštevanju sodne prakse, se v osnovo za nadomestilo plače vštevajo osnova plača, stalni dodatki in delovna uspešnost.
Če delavec v celotnem obdobju zadnjih treh mesecev ni prejel niti ene plače niti ni prejemal nadomestila plače, je osnova za izračun osnovna plača delavca, dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi (sedmi odstavek 137. člena ZDR-1).
V kolektivnih pogodbah dejavnosti je lahko osnova za odmero in višina nadomestila plače za posamezne primere odsotnosti določena drugače, zato je vedno najprej treba preveriti kolektivno pogodbo, ki zavezuje delodajalca.
V zvezi z osnovo in odmero nadomestila plače, kot jih določajo kolektivne pogodbe, je treba opozoriti še na 9. člen ZDR-1, ki določa, da se lahko s kolektivno pogodbo določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa ZDR-1 (razen izrecno določenih izjem, med katere pa nadomestilo plače ne spada). Iz tega izhaja, da se v primeru, ko je ureditev glede nadomestila plače za določeno odsotnost v ZDR-1 ugodnejša, uporabijo določbe ZDR-1.
Nadomestilo plače zaradi letnega dopusta
Pravica do plačanega dopusta je osnovna pravica vsakega delavca, ki jo pridobi s sklenitvijo delovnega razmerja. Za zagotovitev minimalnega počitka je določen minimum trajanja…
